Intervju – Andreja Sterle Podobnik

"Poslušati svoje srce in telo, pomeni dati obrazu veselje in lepoto"

Ne zgodi se prav pogosto, da te ljudje okronajo za princeso. Pa vendar ta laskavi naslov pripada drobni, nežni kozmetičarki iz Starega trga pri Ložu. Nekateri so jo okronali za kraljico Himalaje. Ko jo pogledam, se vprašam, kako lahko neko drobno telo premaga takšen napor. Andreja Sterle Podobnik je v šestih dneh pretekla Himalajo, 160 kilometrov in premagala več kot 29 tisoč metrov višinske razlike. V ženski konkurenci je zmagala in zadnji dan zasedla drugo mesto v absolutni konkurenci.

Zanimalo nas je, kje je nabirala moč za tako ekstremni podvig in telesni napor ...

Jaz sem res športnica z dušo in telesom. Nikoli se nisem ukvarjala s športom zaradi videza, ampak zaradi načina življenja. Mislim, da če nekaj počneš s strastjo, lahko premagaš tudi največji vrh sveta. Je pa res, da pri ekstremnih zadevah, kot je bil tek okoli Himalaje, se po treh dneh telo izklopi in deluje samo še um. Če se tvoj um zaveda, da nekaj delaš zaradi sebe, da ti je to všeč, da ti to nekaj pomeni potem res, lahko dosežeš nekaj, kar je videti nemogoče.

V večjih avtobiografijah vrhunskih športnikov je zaslediti, da ekstremni športniki vklopijo mišični spomin, oni pa izklopijo fizično bolečino.

To je dobesedno res. Jaz se od tretjega dne veliko stvari ne spomnim. Ko gledam slike večkrat rečem, a tukaj sem bila. Preprosto prideš nadse. Telo ima takšne bolečine, da ga izklopiš. To moraš preprosto doživeti. Res smo mogoče malo mazohisti. Ko človek začne uživati v trpljenje, ne vem, zakaj, ampak Himalaja me je vabila. Ni zastonj, ko pravijo, da so tam posebne energije, da tam lahko začutiš samega sebe. Jaz sem po Himalajo zaslišala svoj dih. V Himalaji sem se počutila tako svobodno. To je bila izredna izkušnja. Ne zaradi zmage, ampak vsega drugega. Jaz sem šla na to tekmovanje z velikim strahospoštovanjem.

Tvoja izkušnja je bila res neverjetna. Dejansko lahko rečemo, da na vseh področjih, ne samo v športnih, da ni omejitev, oziroma so omejitve tam, kjer si jih mi postavimo.

Meje so v naših glavah, mogoče zaradi družbe, okolice.

 Andrea, ne le, da tečeš in zmaguješ na ekstremnih tekmah, ampak imaš družino, dva šoloobvezna otroka in svoje podjetje. Kje leži skrivnost?

Vedno oziroma že dolgo poskušam slediti svojemu srcu. Že zelo zgodaj sem postala samostojna. Sama se preživljam že od 15. leta in vedno sem bila odvisna predvsem sama od sebe in ne drugih. Hitro sem postala mamica in zato tudi še prej postavljena pred velike odgovornosti, ki jih prinese starševstvo. Ob otrocih sem študirala, delala, se ukvarjala s športom in bila predvsem zvesta sebi in sledila svojemu srcu.

Vedno sem bila rada urejena in si želela imeti mali salonček, kjer bi skrbela za svojo in lepoto mojih prijateljic. In v letu 2008, ravno v času krize, ob res dobri redni zaposlitvi, sem se odločila, da hočem imeti svoj salon, kjer bi enkrat lahko tudi zaposlovala in bi v njem nudila strankam vse, kar je v svetu na tem področju najnovejšega.In v teh osmih letih poslovanja sem v svoj kolektiv vzela še 4 kozmetičarke. V salonu sledimo vsem najnovejšim trendom na področju lepote in s svojim osebnim pristopom in vsemi najnovejšimi tehnologijami sledimo željam svojih strank. Tako da, če si človek postavi cilj in vanj verjame, bo le ta zagotovo dosežen. Veliko teh lastnosti- vztrajnost, disciplina, red, ti zagotovo da, tudi šport.

Glede na to, da smo omenili podjetje, ukvarjaš se s kozmetičnimi storitvami in savnami. Športnica in kozmetik - sliši se dokaj skrajno. Kako si se odločila prav za kozmetični salon?

Ob vseh svojih izobrazbah in znanjih sem vedno želela delati z ljudmi, skrbeti za njihovo počutje in dobro voljo. Ko sem se takrat odločala za samostojno pot, so me vsi hoteli prepričati v nasprotno. Imaš visoko izobrazbo, dobro službo, vse, ti pa moraš izbrati vedno najtežjo pot- so mi govorili pred osmimi leti.Ampak moje srce mi je veselo tako in ni mi žal, da sem ga poslušala. Res sem srečna, ker lahko delam to, kar res rada počnem.

Kot podjetnica s kakšnimi izzivi se soočaš? Je lažje biti športnik, ali pa podjetnik?

Tako šport kot podjetništvo je način življenja. Oboje moraš imeti rad, da si lahko pri obojem uspešen. V podjetništvu ni delavnika, ko greš domov in odklopiš, zato se moraš tega zavedati že ob vstopu v svet podjetništva. Poleg svojega dela, ki ga moraš imeti rad, kot sem že večkrat poudarila, moraš obvladati se ostale veje podjetništva, kot so trženje, kadrovanje, nabava, prodaja, finance, davčni sistem in vse to vključiti v svoj delavni dan. Sem človek, ki se celo življenje uči in se zavedam, da znanja nikoli ni dovolj. Poleg formalne izobrazbe moraš, ves čas skrbeti za rast nivoja znanja tako pri sebi kot pri svojih zaposlenih. Tako športnik, kot podjetnik se soočamo s konkurenco, za katero pa menim, da je dobrodošla in koristna, da človek ne zaspi na lovorikah dosedanjih uspehov.)

Kaj te največ veseli pri tvojem delu?
V salonu imamo res širok spekter ponudbe storitev in izdelkov za nego doma. Svoje delo imam res rada in vse kar počnem. Sicer, če bi lahko izbrala samo eno storitev, ki jo lahko opravljam, bi bila to masaža. Pri masaži lahko začutim stranko tako telesno kot duševno in ji lahko s svojo storitvijo res takoj pomagam k boljšemu počutju. Menim, da ljudje veliko premalo uporabljajo masaže, saj je dokazano, da dobro dene tako našemu telesu kot duši. Človek se mora imeti rad in predvsem sebi privoščiti najboljše.